Eden mojih prvih spominov je, kako se v očetove hlače vpijajo moje krokodilje solze, ki sem jih izlivala v njegov objem, ker nisem želela v vrtec. Nič strašnega, le jaz sem bila prvi otrok v širni familiji in temu primerna je bila tudi obravnava: imela sem veliko pozornosti, čuteče starše in stare starše, imenitno oskrbo in nobene konkurence. Kdo ne bi jokal, ko pa mora v družbo vrstnikov, ki kradejo igrače, pri igri branijo svoje interese, ščipajo, odrivajo in celo grizejo. Saj mi ni bilo nič hudega, le vrtci so bili takrat drugačni. Nihče se ni ukvarjal z našim večplastnim razvojem, do prihoda staršev so nas pač "spustili na igrišče" in tam smo se znašli, kakor smo vedli in znali. Pri prehrani nas ni nihče vprašal, ali nam je ljubša breskev ali sliva, prav spomnim se, kako je na tisti legendarni pločevinasti krožnik padla ogromna zajemalka umešanih jajc s kajlo kruha, ki jo je bilo treba pač do konca pojesti. Ne verjamem, da so vzgojiteljice takrat tako kot danes sedale z otroki na tla, z njimi rajale in pele, z navdušenjem pozdravile in se poslovile, da so nas objele ali celo mazale s kremo za sončenje (takrat se sploh nihče ni mazal, se mi zdi), pa da so skrbele za naše počutje in nas objemale, kadarkoli smo to želeli. Po mojih izkušnjah so danes vrtci taki in Lev, ko ga zjutraj pripeljeva, komaj pomaha v slovo, tako zelo hitro gre rad med prijateljčke.
Ker sem si zavoljo teh neprijetnih spominov zelo želela, da moj otrok dobi drugačno izkušnjo - ja, tudi to je osebna rast, da dovolimo, da naš otrok izkusi drugače, ne pa da mantramo na lastnih preteklih sistemih - sem se potrudila, da bi bilo vsem nam uvajanje prijetno in lahkotno. Da ne bo pomote, če je otrok varno navezan na nas, bo skoraj gotovo jokal in se upiral, da ga damo stran od sebe, kar je popolnoma kul! Z vsakih dnem, ko se bo tam malček imel dobro, pa bo lažje, saj se bo naučil, da je tam lepo. Jaz sem poslušala vzgojiteljice in jih upoštevala pri navodilih in nasvetih, kar se mi je izplačalo in, verjeli ali ne, prišel bo dan (uh, kot kakšen guru govorim, ne razumite me narobe, res ne želim pametovati), ko boste vsi odšli v vrtec nasmejani in veselo štartali v nove zmage. Juhej!
Do takrat pa sem pripravila kratek video, kjer strnem svoje izkušnje ob prvih vrtčevskih dneh.
Vas še vedno tarejo skrbi?
Itak! Skrbi bodo zdaj tu do konca življenja.
Da bo lažje, taka so bila moja osebna izpraševanja in kje sem našla rešitve zanje:
1- Revček joka in moram ga iztrgati iz objema, da ga predam vzgojiteljici, a je to sploh humano? -------> Seveda. Enkrat sem si vzela čas in (kljub čustvenem vulkanu, ki je v meni bruhal) počakala tistih slabih 10 minut v garderobi, pa sem slišala, kako je jok prenehal in potem lažje odšla naprej. Ne pravim, da to storite tudi vi, le hočem vas potolažiti, da sem skozi ta eksperiment ugotovila, da kmalu nehajo jokat in da se vzgojiteljice res trudijo, da se naši malčki tam počutijo lepo.
2- Določene knjige jasno izražajo mnenje, da ne bi bilo slabo, če bi bili otroci celo do tretjega leta starosti v domači oskrbi. Bi morala dati kariero malo na stran in ostati doma z otrokom? -----> Kot mama sem dolžna poskrbeti tudi za svoje delo, za svoje zadovoljstvo in za finančne prilive, ker je nenazadnje treba plačat položnice, otroka pa vsaj nahranit in oblečt in vrtec mi omogoča vrnitev na delo.
3- Kako mi bo lahko o svojih vtisih povedal, če pa ne zna niti govoriti?
------> Še dobro! Če ste, tako kot jaz, nagnjeni k pretirani materinski skrbi, bi vas vsaka malenkost, ki se mu v običajnem dnevu primeri, lahko vrgla s tira ali pa pahnila v pretirano sočustvovanje. Najbolj sem Levu pomagala, ko sem bila odločna in trdna, seveda ljubeča, vendar ampak mu ob slovesu brez drame razložila: "Rada te imam, lepo se imej v vrtcu, mami pride." Baje še zdaj včasih sredi dneva reče: "Mami pride," in to je bistveno, da držimo obljubo in pridemo po njih. Dvomim, da je kdo res klecnil pri tej nalogi :) Meni je zelo pomagala tudi razlaga pedagoških delavcev, da je vrtec za otroke kot za nas služba in da je jasno, da se bodo kdaj razjezili, da bodo žalostni, da bo kakšna poškodba, da je tudi akcija in zabava za njih naporna in da ves stres sprostijo, ko pridejo domov, v varno zavetje (Yess, in to pomeni, da smo mi varno zavetje, kajne?). Zato ni čisto nič nenavadnega, če so po prihodu iz vrtca malo bolj sitni, razdražljivi, jokavi in utrujeni.
4- Zjutraj je bil nekaj čuden, nejevoljen, potem pa so iz vrtca klicali, da je dobil vročino. O, moj bog! Spomnim se jutra, jaz sem bila z mislimi že pri delu in sem ga samo hitro odpremila v vrtec, revček pa zbolel - a sem slaba mama? -----> Nikakor! Meni je pomagalo, da si rečem, da nisem vsemogočni Bog, ki bi lahko v prihodnost videl, kdaj bo otrokovo telo imelo reakcijo in kdaj se v njem nekaj kuha. Ker prej omenjeni gospod ima dober smisel za humor in za lastno zabavo zrežira, da se otroci vedno umažejo takrat, ko so najlepše oblečeni in pokakajo takrat, ko ravno nimamo pleničke s seboj ali so najbolj sitni takrat, ko se odloči družina imeti zgodovinski foto - session. Nas pa sem in tja tudi obdari s tem, da malček takrat, ko najmanj pričakujemo, samodejno stisne mamici kak poljub, preseneti z novo besedo ali je preprosto luštkan in prikupen, da pozabimo vse za naprej in nazaj.
5- Kako bo revček/revica sploh zdržal/a brez mamice?
Ehehe, tule se pa moram nasmehniti. Sama sem premogla dovolj iskrenosti do sebe in se vprašala tudi z druge strani: "Kako bo mamica zdržala brez svojega sinko-zlati-sinko-edinko-ljubigamajka?" Priznam, to je bila po porodniški, ko sva bila z otrokom stalno skupaj, tudi zame velika sprememba in včasih sem ga noro pogrešala, če sem doma našla njegovo igračo. Mamica si je morala priznati, da je Lev na trenutke bolj prilagodljiv, kot mu pripisuje.
Ker sem danes očitno ekstra navdahnjena s pametjo, za konec še ena življenjska modrost MamaMarie: nič ni stalno in otroci rastejo. Mi pa z njimi.
Srečno!