»Draga Ani,
Če bi lahko poslala pismo nazaj v čas, kakih 10 let v preteklost, bi se glasilo moje sporočilo:
Tako mlada si še! Ljubezen bo prišla, boš videla.
Vem, želiš si je zdaj, hkrati pa te svet in dogajanje vleče na vse strani. Vem, da se sliši kot besede tvojih staršev, ampak velikokrat se je vredno umiriti. Ne bo dolgčas, brez srkbi. Le lažje boš našla pot v notranjost, ki je res bogata. In globlja, kot se zdi. Predvsem pa čutim tvojo strastno željo to podeliti še s kom drugim. In prav je tako! Življenje je namenjeno veselju, odkrivanju malih lepot, ki so na poti. In na pot ti bodo prihajali srčki, vsepovsod. Naj bodo oni znak, da je vse dobro in da bo vse še bolje. Prepreke so zato, da nas krepijo in vzpodbujajo, da ne obupamo. Tudi, da sami sebi dokažemo, kaj vse zmoremo.
Zmoreš! Videti lepo v ljudeh, čeprav kdaj razočarajo. Najti srečo v stvareh, ki niso življenjsko pomembne, a razsvetljujejo. Ne pozabi na notranji ogenjček, ki je tukaj, da žari: zate, za vse ljudi!«
Na ta Dan ljubezni bi rada to podelila z vami.
Ni pomembno, ali ste sami, samski, osamljeni, ali srečni, veseli, izpolnjeni. Ker – saj to pa res že ptički žvižgajo – sami se rodimo in vse, kar neizpodbitno imamo, smo mi. Jaz. Ti. Malo več ljubezni in predanosti sebi, pa se bo svet okrog kar poklopil. Malo manj besnega lovljenja sanj, za katere ni nujno, da so sploh naše, pa malo več prepuščanja.
Kar bo, pa bo!
Drage dame, drage mame, vedite, da niste same. Če zmanjka motivacije, se pa le obrnite name.
Naj vam bo danes (in še vse naslednje dni) lepo.
Topel objem,
Ana Maria
Kakšno bi bilo pa vaše sporočilo sebi 10 let nazaj? Zapišite v komentar.
Vesela bom tudi kakšne slikice s srčkom, ki ste jih našli v naravi. :)