Search
  • Ana Maria

AMORE MIO, SLADKOR, ADIJO!

Updated: Aug 7


Kako gladko me je potegnilo v spiralo odvisnosti od sladkorja. Vse skupaj se je začelo v nosečnosti, ko lahko čisto legitimno jemo več in si izmišljujemo, kaj bi. Meni je takrat prvič v življenju zapasalo sladko, od začudenja sem seveda strokovno proučila ves nabor, ki ga industrija ponuja. In tega ni malo: potice, štrudlji, pite, čokoladni mousse, rižev narastek, biskvit, puding, tortice, sladoled, kremšnite in ježki, vse je šlo čez moj telešček. In to dokaj neopazno!

Seveda sem bila previdna, da se le ne bi zredila 35 kilogramov (kar, mimogrede, sploh ni tako težko) in nekako zgurala do poroda ob dokaj normalni kilaži. Dojenje mi je naredilo veliko uslugo, nespeč dojenček tudi, kilogrami so se topili, moj prehranjevalni načrt pa počasi, a vztrajno premikal proti enostavnim ogljikovim hidratom in sladkarijam. Dokler niso po prehranski piramidi te slabe hrane dosegle največje vrednosti, splezala sem vse do vrha, kjer so olja in sladice. In veste, kaj pravijo pametni: ko si enkrat gor, drž se vrha. Bolj se brada gunca, bolj je fejst punca!

Vse okej, dokler me ni začelo hecati počutje. Zdaj več nimam izgovorov, da sem zelo zelo utrujena, ker imam majhnega dojenčka, Lev je star že skoraj leto in pol, čedalje bolj pridno spi ponoči in ker zna sam hoditi, mi ga ni treba prenašati okrog, da zaustavim tečno otroško cviljenje.


Torej otrok ne more več biti razlog razdražljivosti, omotičnosti, pomanjanju energije, slabi koži, visečim maščobnim oblogam okrog trebuha in stegen in čudnim hormonskim stanjem. Sicer imam rada dober meni za kosilo, pa skoraj vedno je tu neke vrste solata, tudi otrok rad je sadje in zelenjavo, a kaj, ko so vedno zraven tu še slaščice. Kar tako, malo, v špajzi, če kdo pride. Vedno se najde nek zapakiran muffin, sladoled, piškoti za ob kavi, kakšna grickalica, energijske tablice in seveda čokolada. Mislim, da sem gostiteljica za kandido svetovnega formata. V puberteti nisem imela silnih težav s kožo, zdaj pa sta moj obraz in hrbet polna vulkanov, ki se pripravljajo na erupcijo. Pa kaj bi sploh naštevala, naj se zatečem k stroki: ne bom pametovala, za kaj vse zdravstveno dokazano enostavni sladkorji niso dobri, verjetno so pa dovolj škodljivi, da je Svetovna zdravstvena organizacija v boju šproti debelosti priporočen dnevni vnos enostavnih sladkorjev ZNIŽALA ZA POLOVICO. Citiram: "Najbolj nevarni so enostavni sladkorji, mono- in disaharidi, ki jih proizvajalci, kuharji in seveda potrošniki sami dodajajo hrani in pijači. Smernice WHO pa se ne nanašajo na sladkorje, ki so naravno prisotni v svežem sadju, mleku in zelenjavi, saj zanje ni dokazov, da so zdravju škodljivi. Še posebej opozarjajo na sladkorje, skrite v predelani hrani, ki je sicer ne smatramo kot sladke (npr. kečap, zamrznjene pice in podobno)."


Tole je izložba v eni super slaščičarni, ko sem vsa slinasta prišla na kavo pred telovadbo, pa si slikala to lepoto za spomin. Ja, pri meni v telefonu je enako število slik otroka, kot hrane. Ni potrebno razlagati, da sem vmes zdrla še dva krofa. Češ, saj grem itak telovadit, pa še omamno dišalo je po vsem prostoru in vsi vemo, da so najboljši krofi sveži krofi. Jaz sem dosegla vrhunec z letošnjim pustnim rajanjem. 4 krofi vsak dan karnevala, kar tako, poleg vsega, kar še pade v želodček; piškot, dva, tri ob kavi, zvečer pa po večerji kruh z marmelado, nakar sem čez kako uro napadla čips, potem pa se še zakopala v skrinjo in si prinesla banjico sladoleda kar v posteljo. Vsak obrok sem zaokrožila z nečim sladkim, in to ni kul.


Tole sta včerajšnji fotografiji. Ena posneta ob 9h zjutraj (ja, ker je bil zadnji dan, sem jedla saldoled že za zajtrk), druga pa ob 22h zvečer (klasični povečerjek).

Danes, 1.3.2020, tako sklepam pakt s svojo trebušno slinavko in ostalimi pomembnimi organi mojega cenjenega teleščka, da mu bom pomagala in se s tem dnem odrekam sladkarijam. In ker je take odločitve pametno raztrobiti vsem, naj povem, da lahko dnevno spremljate novice na mojem Instagram profilu, @mamamaria_si. Vesela bom vsake pripombe, komentarja in seveda družbe.

Ni se mi sanjalo, kako bo težko, ker ko tole pišem, imam že krizo. Tako, da bi najraje vdrla v prvi market v soseščini in požrla vse police s sladkim. Ampak ne bom. Me zanima, kaj še pride in mislim, da nisem tako bedna, da ne bi mogla črtati z jedilnika nekaj, česar človeško telo za obstanek vendarle sploh ne potrebuje. In ničemur ne služi, razen hipnim občutkom sreče in popolne sitosti, zadovoljstva ko čokolada mezi po grlu in učinku aktivnosti ob hitri dozi energije.

Ste z mano? Je tudi vam prekipelo, da neprestano pretikate kotičke stanovanja v iskanju nečesa sladkega za pod zob? Mimogrede, kaj je s tem izrazom, jaz sem velik jedec, pa si nikoli nisem tlačila zrezka pod zobe. Ah, pregovori! Prazna vreča ne stoji pokonci, preveč polna pa tudi daleč ne pride. Zlata ura.

Šalo na stran, le nekaj bi rada poudarila. Pri moji odločitvi ne gre za dieto, namen ni hujšanje, niti se nisem lotila strašne zaobljube. Bolj za preizkus, koliko svobode mi te "male pregrehe" dejansko kradejo. Sumim, da ogromno! In ker želim biti še dolgo zdrava, je najmanj, kar lahko naredim, da svojemu otroku ponudim mamico, ki ne bo zlagala kock z linškim piškotom v ustih in ga pustila v sobici vsakih 30 minut, da sune iz špajze nekaj sladkega, da ji dvigne energijo.

Sama sebi želim veliko sreče, saj vem, da jo bom potrebovala, hkrati pa se veselim rojstnega dne, ki pride 15. aprila, ko se tale moj izziv predvidoma konča.

Smrt sladkorju, svoboda življenju!


Mama Maria


P.S. Če me jutri vidite v kakšni slaščičarni, kako se bašem, pridite bližje in me frcnite v oko, oči gladne pa to.


875 views

©2019 MamaMaria. Proudly created by kozamernik.com