Search
  • Ana Maria

BRUKA!

Updated: Aug 7

Ja, jaz sem bila tista na Miklošičevi, ki je prevračala deročega otroka iz ene roke v drugo, ki je komaj zadrževala solze nemoči, ker ni hotel ne v voziček, ne v nosilko, še najmanj pa v roke, saj je iz naročja pikiral z glavo na tla. Hotel je hodit, ampak nekaj korakov, nato nadaljevati s puzanjem po mokrih tleh in vmes še pobrati čigumi s tal in ga seveda požret. Nočna mora!

Pa samo tri ulice bi morala premagati. Zdi se mi, da najino popotovanje traja ure in ure, da naju vsi gledajo in da si mislijo, da sem nora, slaba mama, ker sem mu (seveda z ostrim tonom) nazaj razlagala, da po cesti ne more hodit, ker ga bo zgazil avto, ker je tako majhen, da še do žarometov ne seže in ga bo samo speštal in potem bom imela še več komplikacij, pa že sedaj komaj stojim. V obupu pogledam okrog in v lepi kavarni sedijo ljudje. O, kava. Jebiga, na te sanje lahko kar pozabim. Kaj že se je zgodilo z mojim življenjem, da ne morem niti nujno potrebne kave srkniti takrat, ko je to ključno za preživetje? Aja, otrok. Ta, ki se mi kljub ljubezni polnim objemom zdajle trga iz rok in bi mi narjaje spulil nos, kar mu delno celo uspeva s temi ostrimi nohti, ki so ostri zato, ker jih ne pusti postriči si. Ampak sinko zlati sinko se ne meni za moja moledovanja, še naprej se dere, da gre skozi ušesa (po mojem so ljudem bureki popadali iz rok, ko je začel). Skratka, bruka. In zdaj ne vem, kako bom šla kamorkoli, ampak v trgovino ne stopim več, raje crknem od lakote, v drogerijo še manj (tam je preveč svetlečih stvari), voziček lahko po mojem kar podarim Zvezi prijateljev mladine, prav tako njegove čevlje, saj bo gospodič očitno puzal skozi življenje, ker je tako lažje in bolj zabavno.

Dere se, kaže na smrečico v izložbi drogerije, not ne greva, ker bi se slabo končalo za ubogo drevesce, čepravi bi sebi najraje kupila čistilo in ga kar tam izpila, da bi prekinila to agonijo, še preden se mali zares zaveda, na kakšni izgubi bo. Pa naj se mačeha s tem ukvarja. Al pa tašča, tudi v redu. Njo namreč uboga. In mojo mami tudi. Smejčka se jima, razlaga, vse razume in se ne meče po tleh. Jst sm sita poklica "matera". Ne da se mi zjutraj spet gledat v temo skozi okno in čakat smetarje - ja, kdo še sploh vstane pred smetarji, a ne pišejo vse zgodbice o tem, kako smetarji PRVI vstanejo? O, ne. Veste, v tem mestu nekdo vstaja najprej. Moj sin. In posledično jaz. No, tem smetarjem, s katerimi so nam grozili v šoli, da če ne bomo naredili mature, bomo pristali na polički, eto, točno njim sem iskreno fovš. Kakšna, bre, diploma, zdalje bi bila raje na dežju in do omenoglosti ločevala odpadke. OMeNoglosti? Bravo, Ana Maria. Še dislektična sem postala od vsega hudega.

Da pa ne bo vse tako črno, naj poročam, da je vojne konec, mali nahranjen, okopan in že spi, da bo lahko jutri spet prvi vstal, jaz pa ga tudi že pogrešam (psihiatrija, welcome) in gledam po netu, v kateri spletni štacuni bom od zdaj naprej kupovala živila, pa naj jih pripelje, kdor si upa.


Vedno vaša,

Mama Maria Brukić


P.S. Seveda ob zapisu ni nobene slike, ker nisem Bijonsi, temveč mi, zaripli od napora, na kraj pameti ni padlo, da bi iz žepa vlekla še telefon. Sori, Instagram.


2,611 views
  • Instagram
  • YouTube
  • SoundCloud

©2019 MamaMaria. Proudly created by kozamernik.com