Zakaj direktorico? Ker VEM, da je ženska. Tako pretkano taktiko z izvrstnim občutkom za tajming, ki poruši vse še tako nedolžne osebne načrte, takega dolgoročnega zahrbtnega planiranja napada na imunski sistem ubogega 14-mesečnika ne bi bil zmožen noben moški, pa naj bo še tako sposoben manager. Prav po vojaško se je lotila: blitzkrieg spredaj z vnetjem zgornjih dihalnih poti, s strani prihaja pehota, gre naravnost v ušeska, da srbijo, od zadaj sistemski napad z vročino, ki se skrivnostno pojavlja in poslavlja, pa nočna straža -presenečenje s kašljem sredi noči, od zadaj pa neusmiljeno udari s tečnobo, ki je, opažam, rezervirana samo za mamico. Pa seveda, zvezda zime: smrkelj. Litri njega, da se človek že vpraša, a je sploh možno toliko spraviti iz 10-kilskega otroka.
Saj vem, saj vem! Vsi so mi govorili: pripravi se, naredita plan, kako bosta s službami, kajti ko enkrat štarta vrtec, bo neprestano bolan. Ampak Lev je bil krepkega zdravja, do prvega leta je imel prazno kartoteko in obiski zdravnika so bili samo sistematski pregledi in cepljenja. Tudi med uvajanjem je šlo krasno, ne samo Levu, celotni skupinici.
Zdaj pa ... že ves dopoldan besno kličem šefico vseh teh infektov, da se malo pogovoriva, da tako ne bo šlo več naprej, ampak dlje od "počakajte na prostega operaterja" in poslušanja elektronske simfonije nisem prišla. Itak. Zato sem se odločila stvari vzeti v svoje roke. Nafilala bom otroka s probiotiki, matičnim mlečkom, eteričnimi olji, medom, zdravilnimi čaji, jogurtom, špinačo, maca maca praškom, limonado, kurkumo in vsem, kar mi bo ponudil internet. Ker tole ni več smešno. Najprej se mi smili otrok, ampak takoj za njim se mi smilijo dedki in babice - čeprav, če se vpraša njih, je to najlepši čas, ko ga dobijo samo zase in cele dneve uživajo, in kaj pomalicajo in rajajo in malicajo in se igrajo in kaj prigriznejo in da seveda ne pozabim omenit, da je pri njih zelo dobro prehranjen - ko tole pišem, ima verjetno že 11 kilogramov.
Najbolj od vseh pa se smilim sama sebi. Komaj sem prišla na okus svobode, pa do teh nekaj uric, ko lahko kaj postorim, se končno organiziram in vsaj za hipec malo oživim, in BAM!, takoj spet sestopam v brezno materinstva, s sklonjeno glavo, kako sem si sploh lahko domišljala, da kdaj pride čas zame in mojo dnevno rutino. In direktorica Urada za bacile bo, kot ničkolikokrat poprej, samo zadovoljno pokimala svojemu tajniku (itak, da ima enega suhljatega preveč ustrežljivega tajnika, ki je zelo modno oblečen) češ, še en primer uspešno odpravljen, on pa bo tiho in zadovoljno vložil fascikel v mapo ...
MamaMaria.
Comments