Odkar imam otroka, mi možgane spreletava podoba, ki se mi je v spomin vtisnila bogve kdaj in kje, gre pa za podobo prestradane volkulje, ki z vdrtim želodem leži in doji svoje mladičke. Mama volkulja, torej. Zadnje življenjske sokove bo dala za svoj naraščaj in se pri tem niti za sekundo vprašala, čigavo življenje je bolj vredno. No, sama nisem tako zelo požrtvovalna, med dojenjem sem redno basala vase sadje in piškote in terorizirala Lukata, da mi v udoben naslanjač nosi pijačo.
Sem pa ponosna mama skrbulja. Dneve in noči se oblivam s skrbmi, pa naj so še tako nesmiselne. Verjetno sem to sposobnost podedovala že od svoje mami, ki je bila vrhunska skrbulja, pa babico imam tudi na sumu, da jo neprestano skrbi za vse nas. In spomnim se nekega razsvetljenega Indijca, ki v Jutub posnetku simpatično razlaga "Why worry?/Zakaj skrbeti?", saj tako ali tako ni kaj dosti v naših rokah, poleg tega je boljše reševati težave šele potem, ko nastanejo, vnaprej se sekirati pa tudi nima smisla. Pa vendar, ne morem si pomagati. Danes je Lev izjemno zgodaj vstal in gladko sem (kako neprofesionalno od profesionalne mame) vse skrbi skanalizirala še nanj, ko je s klasičnim cviljenjem tolkel z nečim težkim po tleh in pohištvu, hkrati pa vdiral v boks od psa. Dobro jutro, kikiriki!
Ki ki ri ki -faking- ki.
Nič, kaj mi je pa preostalo: vstati, se igrati, srkniti kavo, skupaj pozajtrkovati, počistiti jajčka in čaj iz tal, srkniti drug požirek kave, obvarovati psičko pred plazilcem, ki puli dlake, obleči in obuti otroka (ki se temu seveda upira) in z zadnjimi močmi - pa ura še ni 8- oditi v vlago, meglo in mraz. Ampak s tem mojih skrbi še ni konec.
Kaj pa me pravzaprav skrbi?
- da bo Lev v vrtcu bogi in komaj zdržal do kosila, da spet ne bo mogel nič pojesti pred spanjem, saj se bo zmogel le odvleči do ležalnika
- da se potem ne bo naspal, ker vemo, da če zamudimo okno priložnosti za spanje, se podre ves spalni ritem (ja, tudi večerni)
- da bo zaradi tega veliko jokal
- da sem ga premalo oblekla
- da sem ga oblekla preveč, saj v vrtcu grejejo tako kot pri nas doma, kot bi bila že najbolj neusmiljena zima
- da bo imel temence do desetega leta
- da ga boli izraščajoč zob, pa ne zna povedat in si pomagat
- da ga boli kaj drugega, pa sploh ne zna povedat in pokazat
- da sem mu ob natikanju copatka potlačila mezinčka na nogi in ga bo ves dan žulilo
- da bo zbolel
- da me bodo zaradi tega poklicali, jaz pa ne bom mogla pridet ponj, ker imam napet delovni dan
- da se bom prehitro postarala, ker si že drugi dan zapored nisem uspela nanesti na obraz niti kreme
- da bom čez eno uro že zasmrdela, ker sem se, oblečena v bundo, med slačenjem in oblačenjem v vrtcu pošteno preznojila
- da sem neorganizirana
- da sem slaba mama
- da Lev vse to ve, in da mi bo vrnil v puberteti, ali pa že danes popoldan
Ampak! Petek jeeeee! Ko sem hodila nazaj k obveznostim, sem si nehote začela prepevati pesmico, ki je Levu zelo všeč in mi velikokrat pomaga, kadar je kaj nataknjen, saj nemudoma začne žurati. In tako sem, medtem ko srkam zdaj že ledeno kavo, ki me je počakala na mizi, tudi sama zdajle rekla stran skrbem in si zavrtela Petelinčka ki ki ri ki ki. Kaj čmo, mamice znamo žurat tudi na take komade.
Naj bo vaš dan lep, vesel in sproščen. Vse bo okej!
Mama Maria Skrbić