Search
  • Ana Maria

PRIZNANJA IZ KARANTENE

Updated: Aug 7


Priznam, da te dni veliko preveč mislim na otroke, ki so v nezdravih družinskih okoljih, nagnjenih k domačemu nasilju, na mame samohranilke, na ljudi, ki so v primežu revščine (vsak hip smo lahko to tudi mi), na nosečke, ki bodo morale v ta bizarni svet rodit same, pa na pravkar rojene otročke in njihove mamice, za katere sploh ne vem, če dobijo patronažno službo na dom in kako morajo biti šele one prestrašene!

Spomnim se svojega prvega meseca po porodu, živela sem podobno, kot sedaj: v strogih sanitarnih pogojih, več ali manj doma, s sprehodi v izogibanju stikov zaradi možnosti infekcije, Luka je hodil po opravkih in v trgovino, občutek je bil res podoben. In res mi ni bilo fajn.

Veliko mislim tudi na ostarele, ki se verjetno tresejo, ali sploh oditi v štacuno in tvegati življenje, mislim na svojo 92 letno babico, ki jo že tako boli križ in komaj nesejo noge, ki je v istem mestu, pa mi na kraj pameti ne pade, da bi jo obiskala. Razen s paketom, ki bi ji ga pustila pred vrati. A kaj, ko reva ne more preveč težke škatle niti odnesti v nadstropje. Bo nosila krompir po krompir po stopnicah?

Skrbi me tudi za vse ostale, ki so verjetno zelo zelo osamljeni, pa za brezdomce, pa tiste, ki imajo dela še preveč: poštni uslužbenci, smetarji, ki jim s sinkom vedno pomahava čez okno, zdravstveni delavci, prodajalci, dostavljalci, skratka neprestano me skrbi za nekoga, ki mu trenutno res težko pomagam, če še sebi ne zmorem.

Ampak!



Ker sem borka, se ne bom vdala črnim mislim, ampak poskusila na svoj način pomagati k dobremu vzdušju in pozitivni klimi. V ta namen izkoriščam družbena omrežja, kjer objavim vsak srček, ki mi prekriža pot in v tej maniri vsak dan ob 18h z okna pojem svoji soseski Zdravljico, kar v živo lahko spremljate na moji Facebook strani.


In kaj se kaj dogaja pri nas doma?

V 7 dneh karantene (jaz sem začela v petek, trinajstega), se je zgodilo sledeče:


- pečico "kurblamo" skoraj vsak dan

- vsak obrok je praznik, jaz si meni napišem kar na stenski koledar

- Lev je že v ponedeljek izkoristil minuto nepazljivosti in porisal steno

- s tem je povzročil prepir med nama

- posledično sva določila deljeno skrbništvo, ker če ni zapisano, kdo ga gleda, ga kao ne gleda noben; kaj pa vem, jaz se mi zdi, da ga gledam skoz, kar je povzročilo nov prepir

- obveljala je prepoved prepiranja, ker itak nihče ne zmaga

(sploh, ker imamo v kleti le stara semena od blitve, eno razrahljano motiko in 5 kozarcev vložene rdeče pese; drugače bi že bila na naslovnici Slovenskih novic, hehehe)

- našli smo mestni način rekreacije: geometrija na daljavo oziroma najdi kot premikanja, da se v čim daljšem loku izogneš mimoidočemu

- našli smo še ene vlažne robčke, ki so padli za posteljo in se tega zelo razveselili

- izgubili smo sončna očala, ampak kdo jih pa rabi za tisto urico sprehoda na dan

- otrok je vsak dan bolj zalit, ker mu itak dava vse iz špajze, samo da si kupiva minuto miru

- dva dni zapored sem imela oblečene pajkice znamke Lidl Active, ki sta mi jih starša podarila še v poporodnem obdobju. Sorry, Lorella, ampak ni me sram.

- na psa sem se, jezna na vse druge, kot pa na njo, tako zadrla, da se je slišalo zagotovo po vseh ceveh od bloka

- končno sem z negovalnim premazom prebrisala klavir


Dalje. V 7 dneh karantene sem tudi zamenjala kar nekaj potencialnih poklicev, med drugim:

prodajalka v štacuni,

ponovno študentka medicine, da bi lahko pomagala,

neodvisna raziskovalka družbeno uporabnih študij,

frizerka,

cvetličarka,

kuharica,

slaščičarka,

dietna slaščičarka (a vidite smer mojih možganskih sinaps),

pravljičarka,

otroška animatorka (nimam izbire),

novinarka,

beauty bloggerka: to mi je šlo od vsega najslabše, saj si nisem utegnila niti enkrat v vsem tem času nanesti maske za obraz, ki čaka ravno takšne čase. Pa bo, kot kaže, tudi dočakala svoj rok trajanja.

Rok trajanja pa ima tudi tale neljuba situacija, zato ostanimo doma, da ostanemo zdravi, in poskusimo biti hvaležni za vse, kar imamo in ostanimo kolikor se da veseli, ker če je najhuje to, da pač ne moremo nič, bo že nekako šlo.


V stalni skrbi za vse nas vas najlepše poZDRAVljam in rada imam, čeprav vas vseh ne poznam,


MamaMaria

430 views

©2019 MamaMaria. Proudly created by kozamernik.com