Search
  • Ana Maria

ZLATA BANJA

Updated: Aug 7

"Ma, samo da bo zdravje, ostalo bomo pa že" je slišati te dni izza vsakega vogala. KRNEKI! Kakšna preveč skromna izjava! Kot, da je bilo to še komu dovolj. Vprašajte tistega tipa na klopci (ja, tistega enega, ki je edini med klošarji trenutno še količkaj pri zdravju), ali mu je to dovolj. Seveda da ne! In tudi nam ni, samo si ne upamo biti iskreni, da bi v bistvu radi še več in da se nam itak zdi totalno krivično, ker vsega tega še nimamo.


Raje si zaželimo iskrenosti. Da se ne bi izmotavali s brezupnim "Ja no, dajmo se kaj videt ... evo, po novem letu pa res!", kot da bomo takrat pa kaj raje šli na tisto kavo, ker nam itak nič ne bo falilo, če teh ljudi ne vidimo še nadaljnjih trideset let. Ker pa so besede vedno prazne, če ni dejanskega zgleda, bom iskrena tudi sama. Jaz imam zelo rada svojo babico. Gospa je carica, pri svojih 92 letih skrbi zase in za gospodinjstvo in za vse nas in za vrt in za klet in za špajzo in za pločnik pred hišo in še vedno speče potico in in kaj bi sploh še naštevala, ker me premaga na vseh frontah. In kljub temu, da se tako lepo znajde sama, ji jaz zelo redko pridem pomagat. Še pokličem jo redko. Ampak kadar jo, vedno traja vsaj 20 minut. In vedno se stvari večkrat povejo. Kar me kar malo utruja, ker sem na visoko produktivnih obratih in vsaka minuta šteje in ker moram bit takrat na mirnem, da jo dobro slišim in ker se ji želim posvetiti, ampak potem sem vedno malo izčrpana, ker mi je hudo, da tako jamra in ker je stara, ampak seveda je stara, ker je pač babica, in lahko sem srečna, da jo še imam in da me vse razume, ampak ojoj, zakaj mi gre pa na živce; pa a mora vedno o tem, kako je tista soseda gledala televizijo pa me je videla, pa kako je kaj Levček pa kdaj bom kaj prišla, pa mimogrede malo čustvenega izsiljevanja, da mi je na koncu hudo in se počutim izčrpano. Zato je nočem klicat in jo kličem tako redko. Ker nimam moči, da bi potem po teh 20 minutah pogovora imela še nadaljnjih 40 minut za psihično okrevanje. In to je grozno! Kakšna oseba sem to? Komu gre na živce babica, ki je tako kul, da bi bila lahko tudi žena od Božička? V tem prazničnem času? Eto, meni. Iskreno, priznam. In ves dan se bom tresla, kdaj jo bom poklicala. Hkrati pa se tudi veselila. Ok, obstaja tudi možnost, da sem totalno neuravnovešena, ker mi gre velikokrat kar vsak družina na živce. Sploh starša. Ampak počasi. Smo skromni med temi prazniki, in se tokrat osredotočim le na babico. Ahaha, sama sebi se smejem, kako sem grozna. Saj ne bo izvedela. Vam pa lahko povem, ker nima interneta. Mami, ti me pa tudi ne boš zašpecala, ane? No, lepo, hvala. Ja, se slišiva danes, ja. Se ti bom javila (a me štekate).

Sem rekla, da bom iskrena. U, materialno. Niti slučajno nisem tako zelo razsvetljena, da bi zmogla želeti si le notranjega miru. Dobro, res si želim in aktivno delam na tem, da zmanjšamo družinski ogljični odtis, pa še dobro nam gre, ampak hkrati pa si tudi od nekdaj želim imeti zlato banjo.

To je seveda prispodoba na luksuzno, lepo, prostorno, dobro opremljeno in sploh in oh fensy kopalnico. Baje imamo ženske nekaj s tem prostorom, kar seveda čisto razumem. To je naš intimni kotiček, rezerviran za puljenje dlak iz podbradka, česar ne rabi vedeti in videti nihče. To je prostor, kjer si ob ekstremnih jutranjih urah (in še bolj ekstremnih podočnjakih) dopoveduješ, da si tudi tako lepa in da je to pač resnično življenje. To je najbolj akustični oder, kjer lahko zapoješ pet poljubov od Simone Weiss, pa boš zvenela bolje kot Celine Dion. To je najbolj ekspresna pralnica, počesalnica in brivnica, kar jih je videl svet. To je tudi prostor groze, kjer odkrivaš svoje nove sive lase in kjer lahko mirno zajočeš, ko je težko, čeprav sivkoti od te bridke žalosti še vedno ne izginejo. To je tisto zatočišče, kamor se lahko legitimno zakleneš za 3 minute in tako dobiš tisti cenjeni čas zase. In ko vsi zaspijo, si končno - v mojem primeru enkrat na pol leta - narediš tisto nego obraza z ekstra masko, za katero si recept pobrala na Instagramu od neke svetovno znane modne beauty bloggerke. In, iskreno, sem malce užaljena, ker še vedno nimam te zlate banje. Ker si jo zaslužim. Ampak življenje je naše, in kakršno je, takšno je in dajmo si nocoj in vse do novega leta vsaj to darilo, da iskreno povemo, če nam kaj ni, pa si podarimo raje od kitajske plastike tisto najbolj dragoceno dobrino, s katero razpolagamo: svoj čas. Zlate banje pa tudi še pridejo. Za mojo boste zagotovo izvedeli, kdaj.


Rada vas imam, čeprav vas nekaterih ne poznam :)


Ana Maria

349 views
  • Instagram
  • YouTube
  • SoundCloud

©2019 MamaMaria. Proudly created by kozamernik.com